Mladostništvo je obdobje intenzivnega razvoja identitete, samopodobe in psihosocialnega oblikovanja. Ko vprašamo mladostnika "Kako si?", pogosto zaslišimo odgovor: "Ne vem." To ni lenoba, ampak znak, da se v notranjosti odvijajo procesi, ki jih še sami težko razumejo.
V adolescenci se preoblikuje delovanje prefrontalnega korteksa (ki upravlja z nadzorom impulzov) in amigdale (odziv na čustva in nevarnost). Zaradi tega mladostniki hitreje reagirajo impulzivno, doživljajo intenzivna čustva in imajo večje nihanje razpoloženja.
🔹 Vir: Casey, B. J., Jones, R. M., & Somerville, L. H. (2011). Braking and accelerating of the adolescent brain.
Razvoj identitete je ključen razvojni izziv. Mladostniki si zastavljajo vprašanja: "Kdo sem? Kam spadam? Kaj je z mano narobe?" Dodatne obremenitve prihajajo iz:
primerjanja na socialnih omrežjih,
pritiskov vrstnikov ("bodi kul, ne kaži čustev"),
želje po neodvisnosti, a hkrati iskanju varnosti.
🔹 Vir: Erikson, E. H. (1968). Identity: Youth and Crisis.
Izolacija, izguba interesa za aktivnosti
Večja razdražljivost ali čustveni izbruhi
Motnje hranjenja, spanja ali samopoškodovalno vedenje
To niso "faze". So opozorilni znaki, da mladostnik potrebuje varen prostor.
Svetovalni odnos ni pridiga. Je prostor, kjer mladostnik lahko spregovori brez sodbe, razvija jezik za izražanju sebe in uri samozavedanje.
Raziskave kažejo, da mladostniki v psihoterapevtskem odnosu izboljšajo:
regulacijo čustev
samopodobo
odnose s pomembnimi drugimi
🔹 Vir: Midgley, N., et al. (2016). Talking therapies for adolescents: A meta-analysis.
Pusti prostor za "ne vem" in ne sili v odgovore.
Postavljaj varne meje, a ohrani stik.
Ponudi svetovanje kot možnost, ne kot kazen.
Mladostniki niso problematični. So v procesu, ki je naporen in kaotičen, a tudi poln potenciala. V pravem odnosu lahko razvijejo orodja za življenje, ki se jih ne bodo učili v šoli.